Pred kratkim sem slišal globoko izjavo, ki pravi: ‘Ni važno koliko znaš, temveč koliko ti je mar!’. Življenje me je do sedaj naučilo tudi to, da ko se srečata srce in znanje ponavadi nastanejo najboljše reči. Zato sem z veseljem podal svoje skromno mnenje o učečih se nevladnih organizacijah in pomenu mreženja za potrebe posveta Učeče se NVO (21.5.2010, Ljubljana) v organizaciji mreže EduAkcija in Zveze tabornikov Slovenije. Kratek video nagovor si lahko ogledate spodaj:
Poleg tega sem podal tudi kratko izjavo o posebnostih učenja v NVO, ki je bilo objavljeno v Biltenu EduAkcija, marec 2010.
Med uvajanjem konceptov učeče se organizacije v podjetja in nevladne organizacije je kar nekaj podobnosti in obenem tudi razlik. Skupno je recimo to, da je stalna težnja k učenju posameznikov, timov in organizacij dejansko edini trajen vir napredka naše družbe. Od razlik bi izpostavil vprašanje motivacije za učenje. Raziskave kažejo, da je aktivnih ‘učencev’ približno 10 odstotkov, pasivnih 80, takih, ki ga zavračajo pa še preostalih 10 odstotkov. Menedžerji podjetij lahko spodbujajo razvoj učečih se podjetij z orodji, kot so sistemi finančnega in nefinančnega nagrajevanja, vodenje z zgledom ipd. Za nevladne učeče se organizacije motivacija za učenje ni takšen problem, ker imamo tukaj opravka z pretežno aktivnimi in notranje motiviranimi kadri. Zato pa je po moji oceni eden izmed ključnih izzivov, kako vzpostaviti omrežja teh notranje motiviranih, a obenem tudi relativno slabo povezanih posameznikov in organizacij. Pozdravljam projekt eduAkcija, ki skuša odgovoriti na točno takšen izziv!
prof. dr. Miha Škerlavaj 